Septembra 2010 se bomo verjetno vsi prebivalci Ljubljane, posebej tisti, ki živimo na področju Ljubljanskega barja, spominjali po ekstremnih poplavah. Niti najstarejši prebivalci tega področja ne pomnijo tako hudih poplav, kot so bile letošnje.

Da voda še za čevlje ni dobra, vemo že od nekdaj. Zdaj vemo, da je lahko tudi katastrofa. Predvsem za ljudi.

In so prišli. Mediji. In poplave so se spremenile v novice.

Kot ambasadorka Unicefa sem na številnih potovanjih po kriznih žariščih v Afriki videla marsikaj in ironija usode je, da je šlo v glavnem za posledice suše. Ko tragedije spremljaš iz domačega 

naslanjača, se zdijo tako neskončno eksotično daleč, ko si tam, pa so ti ne samo blizu, ampak so v tebi. Z daljincem v roki te nekajsekundne podobe žalosti in bede, kolikor se jim pač uspe vriniti med domačo politično egomanijo in družabno kronologijo, povzročijo komajda kakšno otopelo reakcijo, kvečjemu kakšen komentar v stilu: “Pa kaj hodijo tja dol, koliko je domače nesreče, naj najprej raje poskrbijo za naše!“

No, tokrat smo res poskrbeli za naše!  In to sami! V Črni vasi se nas je po poplavah v hipu zbralo nekaj zanesenjakov in se združilo v Iniciativni odbor. Zavedam se, da nismo edini v Sloveniji. Če govorim o ljubljanskem področju, je krivično tudi do ljudi na Ižanski cesti, če pa polemiko še razširim, velja enako tudi za občino Vič. Kaj se dogaja v drugih regijah?! O tem vemo še manj. Psi lajajo, a karavana gre naprej.

A žal naša iniciativa ne more poskrbeti za vse. Morda pa bo naša akcija spodbudila še koga? Na koga naj še čakamo, da bo ljudem priskočil na pomoč, ki jo potrebujejo TAKOJ! Ne danes, potrebovali so jo že včeraj! Da pa so od sveta pozabljeni, je odraz popolne družbene krize, gospodarska služi kvečjemu za izgovor.

Skratka, poplavna tragedija se nas je dotaknila izjemno realistično. Bili smo sredi nje, bili smo del nje. In takšni trenutki rodijo junake, žal pa tudi bedake. Obojega je bilo na pretek. Na srečo se je vse relativno dobro končalo, vsaj kar se tiče človeških življenj.

In potem je  voda odtekla! In z njo je odtekel interes medijev, da o državi in drugih pristojnih institucijah niti ne govorimo. Ostale so žalostne posledice in žalostne človeške usode, take, ki medtem niso več niti novica. Niso več niti sekunda med notranjo politiko, ki se za njih ne zmeni, in vremenom, za katerega upamo, da se za njih ne bo več zmenilo.

Včasih smo se ob pesmi Andreja Šifrerja, kako fino bo, ko umrla bo država, le nasmihali, danes vemo, kako je to! Zato smo se sami od sebe zbrali prijatelji, glasbeniki, pevci, da skupaj pomagamo začeti akcijo, ki bo olajšala trpljenje tistih, ki nas s svojo usodo k temu obvezujejo. Zato da bo Črnovaško polje spet rožnato.

V Iniciativnem odboru Črna vas in Lipe upamo, da bomo z našim projektom vsaj delno osvestili javnost in dali z našim primerom dober zgled vsem pristojnim službam, ki bi morale to početi v svojem imenu.

In čemu?

Ker gre za pomemben začetek akcije, ki rešuje težave tistih, ki so jih vsi pozabili takoj, ko so kot novica dneva izginili iz črnih kronik!

In zato, ker smo civilna družba mi, druge ni!

Koncert je uspel! Naše delo, pa se seveda nadaljuje…

Vita Mavrič

članica Iniciativnega odbora Črne vasi in Lipe