Ljubljansko barje v neposredni bližini glavnega mesta Ljubljane v Sloveniji cenimo kot enkratno kulturno krajino. Njene vrednote so preplet pomenov, simbolov in asociacij, ki jih v nas zbujajo idilična pokrajina, bogata narava, kulturni spomeniki in območja ter še posebej arheološka najdišča.

Dobrih dvajset let po odkritju kolišč v Švici je bil leta 1875 Kranjski deželni muzej v Ljubljani pod ravnateljstvom Karla Deschmanna obveščen, da so severno od današnjega Iga na Ljubljanskem barju pri poglabljanju obcestnega jarka odkrili vertikalne kole, ostanke lončenine in stare kosti. Od tedaj je bilo na več kot 150 kvadratnih kilometrih barjanskih površin odkritih 40 prazgodovinskih koliščarskih naselbin. Te so s prekinitvami živele v obdobjih neolitika, eneolitika (bakrene dobe) in bronaste dobe, t. j. v času od prve polovice petega do prve polovice drugega tisočletja pred našim štetjem, ko je današnjo poplavno ravnino na Ljubljanskem barju še prekrivalo jezero. Koliščarji, ki so v posameznih obdobjih poseljevali obrobja tedanjega jezera, niso bili vase zaprte skupnosti. Analize sekir in drugih kamnitih najdb kažejo, da so vseskozi vzdrževali stike z Balkanom, od 4. tisočletja dalje pa tudi z območji na severu Apeninskega polotoka in globoko v Alpah. Raziskave na sorodnih naselbinah okoli alpske verige v Srednji Evropi kažejo, da lahko govorimo o neke vrste civilizaciji, ki je zaživela že precej pred obdobjem, ko so v Egiptu gradili znamenite Velike piramide, in ga na Ljubljanskem barju tudi nekoliko preživela.