Kolišča na Ljubljanskem barju kot del svetovne kulturne dediščine

Ljubljansko barje v neposredni bližini glavnega mesta Ljubljane v Sloveniji cenimo kot enkratno kulturno krajino. Njene vrednote so preplet pomenov, simbolov in asociacij, ki jih v nas zbujajo idilična pokrajina, bogata narava, kulturni spomeniki in območja ter še posebej arheološka najdišča.

Dobrih dvajset let po odkritju kolišč v Švici je bil leta 1875 Kranjski deželni muzej v Ljubljani pod ravnateljstvom Karla Deschmanna obveščen, da so severno od današnjega Iga na Ljubljanskem barju pri poglabljanju obcestnega jarka odkrili vertikalne kole, ostanke lončenine in stare kosti. Od tedaj je bilo na več kot 150 kvadratnih kilometrih barjanskih površin odkritih 40 prazgodovinskih koliščarskih naselbin. Te so s prekinitvami živele v obdobjih neolitika, eneolitika (bakrene dobe) in bronaste dobe, t. j. v času od prve polovice petega do prve polovice drugega tisočletja pred našim štetjem, ko je današnjo poplavno ravnino na Ljubljanskem barju še prekrivalo jezero. Koliščarji, ki so v posameznih obdobjih poseljevali obrobja tedanjega jezera, niso bili vase zaprte skupnosti. Analize sekir in drugih kamnitih najdb kažejo, da so vseskozi vzdrževali stike z Balkanom, od 4. tisočletja dalje pa tudi z območji na severu Apeninskega polotoka in globoko v Alpah. Raziskave na sorodnih naselbinah okoli alpske verige v Srednji Evropi kažejo, da lahko govorimo o neke vrste civilizaciji, ki je zaživela že precej pred obdobjem, ko so v Egiptu gradili znamenite Velike piramide, in ga na Ljubljanskem barju tudi nekoliko preživela.

V vlažnih tleh se zaradi specifičnih in stabilnih okoljskih danosti prvovrstno ohranijo predmeti organskega izvora tudi več tisoč let. Med najbolj imenitne najdbe moremo šteti ostanke lesenega kolesa z osjo, ki so jih arheologi odkrili zgodaj spomladi leta 2002 na območju kolišča Stare gmajne na jugozahodu Ljubljanskega barja. Raziskave kažejo, da gre za podvozje prazgodovinskega voza, ki je bil narejen in v uporabi pred približno 5200 leti. Detajli dokazujejo, da je najdbo izdelal vrhunski prazgodovinski kolar.

Ljubljansko barje je eno najpomembnejših arheoloških območij v Sloveniji. Je dragocen del človekove preteklosti, zgodovine arheološke znanosti v tem delu Evrope in hkrati neizčrpen arheološki vir v mozaiku skupnega spomina človeštva.
Slovenija je v predlog nominacije vključila dve območji prazgodovinskih kolišč v Občini Ig.

Na povabilo Švice kot vodilne partnerice se je Slovenija pridružila Franciji, Nemčiji, Avstriji in Italiji pri pripravi serijske nominacije Prazgodovinska kolišča okoli Alp na Unescov Seznam svetovne dediščine. Prazgodovinska kolišča na Ljubljanskem barju so zastopana in predstavljena z dvema lokacijama pri Igu. S svojo kompleksnostjo predstavljata vse bogastvo in raznolikost koliščarske dediščine v tem delu alpskega obrobja. Z vključitvijo v skupno nominacijo pomembno prispevata k izjemnim univerzalnim vrednotam prazgodovinskih kolišč okoli Alp.

Vse države so predhodno poskrbele za vpis te arheološke dediščine na Unescov Poskusni seznam svetovne dediščine. Predaji dokumentacije Unescovemu Centru za svetovno dediščino v Parizu dne 26. 1. 2010 so sledili natančni kabinetni in terenski pregledi strokovnih svetovalnih teles Centra za svetovno dediščino. Odbor za svetovno dediščino je kandidaturo obravnaval poleti 2011.

V arheološkem muzeju Laténium v Neuchâtelu v Švici je Slovenija 9. septembra 2011 tudi uradno prejela certifikat UNESCO Svetovna dediščina za vpis prazgodovinskih kolišč okoli Alp na UNESCO Seznam svetovne dediščine. Prazgodovinska kolišča okoli Alp so del Svetovne dediščine od junija 2011, iz Slovenije sta vključeni dve skupini kolišč na Ljubljanskem barju.

V sklopu priprav na vpis kolišč z Ljubljanskega barja na UNESCO Seznam svetovne dediščine je KP Ljubljansko barje, v sodelovanju z Mestnim muzejem Ljubljana, Narodnim muzejem Slovenije, Ministrstvom za kulturo ter Slovensko nacionalno komisijo za UNESCO, pripravilo zloženko z osnovnimi informacijami o kulturi kolišč Ljubljanskega barja. Zloženka je izšla v slovenski in angleški različici in jo je mogoče naročiti po elektronski pošti krajinskega parka.

Oznaka UNESCO  je namenjena varstvu najdišč, kjer so bila kolišča in zavezuje države k načrtom urejanja, opazovanja in nadziranja ter k aktivnemu varstvu spomenikov. Izkušnje kažejo, da je mnogo najdišč koliščarskih naselbin brez ustreznega varstva ogroženih. Gradbeni načrti, odvodnjavanja in  zniževanje vodostaja so akutna nevarnost za obrežne in barjanske naselbine. Okoljske in podnebne spremembe povzročajo, da erozija dokončno uniči več tisoč let stare naselbinske ostanke.