Vse kar danes vidimo, čutimo in doživljamo v Črni vas in na Barju ima posebno vrednost. Zasluži pozornost, spoštovanje in odgovoren odnos. Vse kar je danes lepega v Črni vasi, je najbolj povezano prav s tem, da je bila ves čas del barja in njegovega razvoja. Po zgodovinskih virih so se prvi radovedneži, ki so prepoznali lepoto tega področja,  naselili na ozemlju današnje Črne vas in Barja pred skoraj dvesto leti – natančneje 1825. To letnico povezujemo s prvimi Barjani. Ampak zgodovina se je začela že mnogo mnogo prej. Greh bi bil, če se ne bi na kratko sprehodili skozi zgodovinsko pripoved tega območja.

Od mostiščarjev do Rimljanov

V najstarejši zgodovini je bilo na področju današnjega Ljubljanskega barja veliko, plitko jezero. V najglobljih predelih je segalo do 5 metrov v globino. In prav tu je že v prazgodovini človek našel svoje mesto – pač v kolibah na kolih. Zgodovinarji pripovedujejo, da so verjetno na področju Barja že v mlajši kameni dobi obstajale štiri naselbine mostiščarjev. Danes poznamo že okoli 40 najdišč, kjer so si v pradavnini koliščarji postavljali bivališča. Naselbine naj bi imele pomembno vlogo postojank na prastarih trgovskih poteh kot nekakšna pristanišča na plitvem jezeru.

V času Rimljanov se je jezero že spremenilo v barje in tudi precej osušilo. V tistih časih so naselja na obrobju barja predstavljala pomemben postanek na trgovskih poteh. Te so vodile po rimskih cestah, ki so jih odkrili pod zgornjo plastjo šote, pa tudi po vodi. Rimljani so namreč prepletli barje s prekopi in izravnali tok Ljubljanice. Naši predniki bi, denimo, znali povedati zanimive zgodbe o tem, kako so po Ljubljanici prevažali kamen iz Podpeči za gradnjo stavb v tedanji Emoni.

Po propadu rimske dobe je to področje doživljalo stresno obdobje preseljevanja narodov in bojnih pohodov, ki so predvsem uničevali in malo ustvarjal. Prej cvetoče naselbine so propadle, prekopi na barju so se zanemarili in območje je znova prekrilo močvirje. Skozi stoletja se je širilo in končno zavzelo vse ravnine od Vrhnike do Iga in Ljubljane.

Z osuševanjem do prvih zametkov Črne vasi

V 18. stoletju je sledilo obdobje intenzivnega osuševanja tega predela. Z Grubarjevim prekopom (1772 – 1780) so omogočili nagel odtok vode skozi Ljubljano, nakar je bilo treba regulirati še vode na barju samem. Številnim potokom so izravnali struge in jih s prekopi povezali z Ljubljanico. Tudi vso zemljišče so prepletli s prekopi in jarki. Tako je bilo v 30. letih 19. stoletja območje v glavnem izsušeno. Nekdaj nerodovitno barje so prekrili travniki in njive. In ko so zgradili še ceste (mimogrede, Ižansko cesto so gradili od 1825 do 1829) se je lahko začelo naseljevanje. Pomislite, leta 1830 sta si novozgrajeno cesto ogledala celo avstrijski cesar Franc in cesarica Karelina. O tem dogodku še danes priča kamnit spomenik ob mostu na Ižici.

In takoj zatem se je zgodilo: v letu 1830 so ustanovili prvo naselbino po imenu Volar. Prav ta je predhodnica našega naselja Črna vas in zgornjega dela Ižanske ceste. Sosednja naselja Ilovica, Hauptmanice in Lipe so nastale kasneje, prav tako naselbina na spodnjem delu Ižanske ceste.

Barjanska šola in razvoj

O zgodovinskem pomenu območja, kjer prebivamo Črnovaščani, priča Šola na Barju, ki jo lahko še danes vidite na križišču Ižanske in Črnovaške ceste in je bila zgrajena daljnjega 1895. Njeno predhodnico – zasilno šolo – so zgradili še prej, 1864. leta. Barjanska šola je od svoje ustanovitve dalje predstavljala pomembno jedro splošnega, kulturnega in gospodarskega razvoja Barjanov. Ob začetku delovanja se je v šolo vpisalo 35 dečkov in 27 deklic. Šola pa je koristila tudi odraslim: ob nedeljah so odrasle poučevali o novih merah in utežeh, poleg tega sta kasneje zaživela pouk o ženskih ročnih delih in knjižnica. Šola je lahko uspešno delovala ob nesebični podpori podpornikov in mestne občine Ljubljana. Do leta 1935 so v njej delovale že kar štiri knjižnice: šolska, učiteljska, strokovna kmetijska in javna.

Pod vodstvom prizadevnih in strokovnih vodij šole – v zgodovinskih virih izstopata domačin Franc Črnagoj in Tit Grčar – se je ta uspešno razvijala in nudila pomembno podporo krajanom pri razvoju kmetijstva. Priljubljeni so bili pouk sadjarstva, zelenjadarstva in čebelarstva ter kmetijski nadaljevalni tečaji za odrasle. Na šolskem vrtu so zrasli zgledna drevesnica, urejene zelenjavne grede in čudovit cvetličnjak. Tudi število šolskih otrok je vztrajno naraščalo. Leta 1935  je bilo v okolišču že 232 šoloobvezancev. Med znane prosvetne in kulturne osebnosti, rojene na Barju, velja izpostaviti znanstvenika univ. Prof. Dr. Antona Melika ter akademskega kiparja Svetislava Peruzzija, profesorja v Splitu.

Prvi Črnovaščani

In kakšni so bili prvi naseljenci na predelu Črne vasi, tedaj 1830. leta? Priseljevali so se v večini iz okolice Ljubljane na popolnoma neobdelano zemljo. Šlo je za revne priseljence, od katerih je vsak dobil nekaj oralov zemlje (5 – 20). Postavili so si lesene hiše. Rezanje in prodaja šote v mesto za kurivo je bil njihov prvi in edini vir preživetja.  Ko so izkopali že precej šote, so pričeli obdelovati zemljo kot travnike, vrtove in njive. Ključnega gospodarskega pomena je bila ustanovitev društva za obdelovanje Barja leta 1900. Tedanji mestni župan Ivan Hribar je naredil veliko za kmetijski razvoj barja. Ob Ljubljanici v Črni vasi je celo nastala vzorna drevesnica, kjer so vzgajali do 12.000 sadnih dreves. Žal številni poskusi za pridelavo različnih kultur zaradi neustrezne klime in zemlje niso uspeli. Kljub temu so se črnovaški kmetje podkovali v uporabi umetnih gnojil, poznavanju travnatih rastlin in žitaric, pa tudi kolobarjenju. Prodaja šote in tudi mleka pa za preživetje ni zadoščala. Vsakoletne poplave so jim večkrat uničile čisto vse. Zato so vaščani iskali zaposlitev v Ljubljani.

Po prvi svetovni vojni so se Barjani ponovno zagnano lotili kmetijstva ob pomembni podpori barjanske šole. Gospodarski razvoj so spodbujali: gospodarsko ter sadjarsko in vrtnarsko društvo. Dvajseta leta prejšnjega stoletja so zabeležili tudi pomembni civilizacijski dosežki. Novembra 1926 je Barjanom prvič zasvetila električna luč, leta 1929 pa so na Barju že pili vodo iz Kleč preko novo zgrajenega vodovoda. Leta 1932 je mestna občina vse Barje razdelila na stavbne parcele in jim določila hišne številke. V tistih letih je barje napredovalo v gospodarskem in kulturnem smislu. Pomemben prispevek k temu razvoju je imel ljubljanski župan dr. Dinko Puc.

Barjani so zgodovinsko pripadali kmečkemu in delavskemu prebivalstvu. Nekateri so si našli stalno službo pri mestni občini ali drugod v mestu, mnogi pa niso imeli stalnega zaslužka. Večina moških je bila zaposlenih v mestu cel dan, ženske pa so dostavljale mleko. Zato je bilo mnogo otrok brez varstva. V šolo so prihajali lačni in slabo oblečeni, tudi bolni. Jeseni 1933 so zato s pomočjo podpornikov in občine v šoli na Barju uredili kuhinjo, shrambo in obednico. Iz tistih časov se Barjani spominjajo Barjanske šole kot najbolj socialne ustanove na Barju.

Poleg šole so Barjani dolga leta gojili željo po cerkvi. K maši so hodili na Rudnik, v Tomišelj, na Rakovnik ali v Ljubljano. Močna želja je vodila do tega, da so v Barjanski šoli uredili skromno kapelico, ki jo je januarja 1935 posvetil trnovski župnik F. S. Finžgar in ki je od tedaj dalje za vsako nedeljo priskrbel duhovnika. Močna želja po pravem duhovnem središču je pripeljala do izgranje znamenite Plečnikove cerkve sv. Mihaela v Črni vasi (1937-1940).

Umetnost

Iz trdoživega razvoja in zgodovine Črne vasi je Slovenija pridobila nekaj izjemnih osebnosti. Gre za posameznike, ki so vsak na svojem področju prispevali k razvoju Ljubljanskega barja, pa tudi k širšemu razvoju umetnosti, kulture in znanosti. Med njimi je potrebno izpostaviti vsaj dva: znanstvenika univ. prof. dr. Antona Melika in akademskega kiparja Svetislava Peruzzija. Barje in tudi Črna vas sta s svojo trdoživo zgodovino in klenimi ljudmi pustila svojo sled tudi v literarni umetnosti. Ivo Peruzzi je v letu 1935 svoje doživljanje tega predela prelil v naslednje verze.

BARJANSKA

Nad našimi polji meglice leže,

krog naših  domov nam pretijo vode,

nad Krimom tam črni oblaki vise...

 

A sonce posije, vode se zlijo,

meglice se dvignejo, k nebu splahno,

in očka naš Krim spet nas gleda lepo...

 

Potem po Ižanski, hej, cesti na pot,

nam črna je zemlja prepolno dobrot

in zdrav, jedrovit je barjanski naš rod!

 

Prastari tod človek je žil na koleh,

to svetu je znano po naših možeh,

ki grudo izvili iz mehkih nam tleh.

 

Tam sredi poljane pa šola stoji,

kot bela je luč, ki nam glave bistri

in narodne, čvrste značaje goji.

 

Barjansko kraljestvo prosvete je sad,

v njem borbe žive in nešteto nam nad:

v bodočnost ohrani naš zarod jim mlad.

 

Barjanska mladina gre strumno naprej,

želeč, da domovje bo častno prek mej,

da srečni poslednji postanejo v njej!

Vir: Barje, spominska knjižica, Izdalo Upraviteljstvo Narodne šole Ljubljana – Barje, 1935 (ponatis april 2005)