Sobota je v Črni vasi prav poseben dan. Skoraj ne mine nobena, da ne bi slišali radostnih avtomobilskih trobelj, ki naznanjajo veseli dan za dva nova mladoporočenca, ki sta kot že mnogi drugi pred njima za svoj poročni dogodek izbrala vznemirljivo lepo cerkev sv. Mihaela v Črni vasi.

Cerkev svetega Mihaela je rimskokatoliška cerkev, ki spada pod župnijo Ljubljana - Barje. Cerkev je bila zgrajena v obdobju 1937 - 1938 na pobudo trnovskega župnika Frana Saleškega Finžgarja in Plečnikovega nečaka kateheta Karla Matkoviča po načrtih slovitega arhitekta Jožeta Plečnika. Zaradi močvirnih tal stoji cerkev na pilotih, do cerkvene ladje v prvem nadstropju vodi dostop v obliki mostu. Zunanji zidovi so poživljeni z vložki iz opeke. Značilen je vitek odprt zvonik.

Cerkvena ladja ima vzdolžno os krajšo od prečne in oltar v sredini prostora. Pri zasnovi Notranjosti je uporabil materiale in oblike okrasja, ki izhajajo iz ljudskega stavbarstva. Predvsem pa je ureditev notrnanjščine posledica skromnih sredstev namenjenih zidavi. Večina opreme v cerkvi je lesena.

Cerkev si je moč ogledati ob vnaprejšnjem dogovoru z Župnijskim uradom Ljubljana Barje, Črna vas 48, tel.: +386 (0)1 427 2218. 

Informacije tudi na spletni strani www.zupnijabarje.si.

Pozdravljamo prihod novega župnika Edija

 V letošnjo jesen smo v Črni vasi vstopili z novim župnikom. Vodenje naše župnije Ljubljana Barje je namreč s 1. avgustom prevzel Edi Strouhal. Osemintridesetletni letni Edi, po rodu Čeh, ki je odraščal v Vojvodini, je k nam prišel iz župnije Ljubljana Šentvid. Nadomestil je našega dosedanjega župnika Franca Gorjupa, ki je bil del naše župnije kar 30 let. V septembru smo izkoristili priložnost za kratek pogovor z našim novim župnikom. Strinjal se je,da ga na kratko predstavimo tudi na naših spletnih straneh.

 Ena prvih zanimivosti našega novega župnika je prav gotovo njegova posebna veščina – poznavanje slovenskega znakovnega jezika, ki je materni jezik gluhih in naglušnih oseb. Pa ne samo to. Edi Strouhal je edini duhovnik v Sloveniji, ki mašuje v slovenskem znakovnem jeziku. Sveto mašo za gluhe in naglušne je doslej vodil vsako zadnjo nedeljo v mesecu ob 16. uri v Šentvidu. Za gluhe je maševal še v župniji Kranj Šmartin in na Malečniku pri Mariboru. V zvezi z znakovnim jezikom smo izvedeli, da se ga je učil kar tri leta na zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani. Posebna zanimivost tega jezika je, da ima veliko gest več različnih pomenov. Poleg tega je ta jezik zelo živ – še vedno nastajajo nove kretnje za posamezne izraze. V prejšnjem šolskem letu je Edi delal tudi kot šolski kaplan v katoliški osnovni šoli Alojzija Šuštarja v Zavodu svetega Stanislava. Poučevanje in delo z otroci ter sestavljanje učnega načrta in snovi za predmet Spoznavanje vere, ki je na tej šoli reden šolski predmet, ga je še posebej veselilo.

Posebej nas je zanimalo, kateri koraki so Edija vodili od njegovih začetkov na slovenskih tleh do našega Barja. Župnik Edi  je Slovenijo prišel leta 1997, njegovi prvi »postaji« pa sta bili župnija Ljubljana Rakovnik in Uskovnica nad Bohinjem. V diakona je bil posvečen leta 2004, v duhovnika pa leta 2005. Naš novi župnik je, pred prihodom v Črno vas, v župniji Šentvid nad Ljubljano opravljal službo kaplana. Po navadi po nekem obdobju kaplanovanja, duhovnik postane župnik. Škofje so predlagali, da naj bi za župnika prišel na Barje. Njihovo odločitev je sprejel. To je razlog, zakaj je novi župnik sedaj med nami. Takšen je bil predlog predpostavljenih, oziroma volja škofijskega ordinariata v Ljubljani. Veseli se, da je sedaj med župljani na Barju in v Plečnikovi cerkvi. Pravi, da se nerad naveže na nek kraj. Zaveda se, da je ljudem poslan za nekaj časa in kot sam pravi, kamorkoli je nek duhovnik poslan, se vedno najdejo ljudje, ki ga bodo potrebovali in se ga bodo veselili. Pravi, da se zaveda, da nam je, kar imamo in kar doživljamo, podarjeno ter da je vse le začasno ne glede na to ali traja dneve, mesece ali leta. Le življenje v Bogu, kot pravi, je lahko večno in po njem sta lahko večni naša sreča in zadovoljstvo.

Edi pove, da posebnih hobijev nima, rad pa hodi v hribe in kolesari. Kot že povedano so njegovo posebno veselje tuji jeziki. Rad prebira knjige, in to v ruščini, poljščini, angleščini, nemščini, češčini in srbohrvaščini ter seveda slovenščini. Slednjo ima kar za svoj materni jezik in jo tudi od vseh najbolj tekoče obvlada.

Sicer pa smo vsi krajani zelo hitro opazili, da je Edi tudi redoljuben človek, saj je takoj po svojem prihodu še dodatno polepšal pročelje naše lepe cerkve in njeno najbližjo okolico.

Edi pohvali cerkve Sv. Mihaela kot izredno lepo. Ob tem pa vendarle opozori, da to ni muzej, kot nekateri mislijo, ampak cerkev v polnem pomenu. Za nas je to svetišče. Prav iz tega razloga se mu zdi nespoštljivo, ko turisti v cerkvi bodisi telefonirajo, bodisi žvečijo žvečilni gumi. Sicer pa župnik kar zadeva obiskov cerkve pričakuje, da se skupine predhodno prijavijo. Za posameznike pa je cerkev vedno odprta pol ure pred sveto mašo in v času, ko je Edi doma.

Foto: Blaž Gvajc

Edija smo za zaključek pogovora še prosili, naj nam zaupa, kaj bi ob svojem prihodu  zaželel svojim novim župljanom. Takole je povedal:

 »Predvsem si želim, da smo drug do drugega strpni, da ne nasedamo predsodkom, da si drug za drugega znamo vzeti čas, da znamo biti zvesti svojim koreninam, to je našim prednikom in slovenski kulturi. Včasih se mi zdi, da se obnašamo kakor da se je svet začel z nami ali eventuelno pred pol stoletja; kakor da smo ljudje in ta svet brez zgodovine, kar ni res. Naši stari starši so svoje otroke vzgajali po svojih najboljših močeh, čeprav mogoče ne popolno. Danes vemo, da otrok ne vzgaja le družina, ampak tudi šola, pa tudi vsako drugo okolje, kjer se otrok nahaja (ulica, mediji, družba, ..). Ob tem želim opozoriti na duhovno plat posameznika, ki je prepogosto zapostavljena. Prepričan sem, da šele z duhovnostjo posameznik dobiva na širini, pa ne samo v informiranosti, ampak tudi v odnosu do samega sebe, do sočloveka, do stvarstva in posledično, če je veren, tudi do Stvarnika.

 Kot duhovnik si želim, da bi Barjani imeli radi svojo župnijo, da bi skrbeli za lastno krščansko identiteto ter da bi znali biti vztrajni in odločni pri ohranjanju lastne vere v Troedinega Boga in svojih otrok, ki se bodo nekoč sami morali odločiti, v kaj bodo verovali.

 Na koncu tega prispevka bi rad pozdravil vse bralce vaše spletene strani in jih povabil naj pridejo k nam na Barje v cerkev Sv. Mihaela. Vam pa se zahvaljujem, da ste me povabili za pogovor.«